Domov
25
Jul
'12

Družbena odgovornost ali kako o sebi govorim, kako sem dober do drugih

Priznam iskreno že na začetku: družbena odgovornost je pojem, ki v mojih predstavah nikoli ni doživel ustrezne predstave v realnem življenju. Družbeno odgovorni projekti, družbeno odgovorna podjetja, nevladne organizacije, družbeno odgovorni ljudje mi nikoli (do tega trenutka) niso znali pokazati, zakaj je njihovo pripenjanje značke “družbeno odgovoren” tako bolj pomemben od tistih, ki si tega ne pripenjajo, pa vendar vsak mesec redno izplačujejo plače zaposlenim, ne zamujajo s plačili svojim dobaviteljem, gasilcem vsako leto dajo zajeten kupček prostovoljnih prispevkov itd.

Najbolj od vseh oblik družbene odgovornosti mi dvigne pritisk tista, ki je v vlogi “družbenega izsiljevanja”. Pogosto nevladne organizacije v nagovoru za sredstva ali podjetja, ki se tolčejo po korporativnih prsih v oglasih (?!) uporabljajo razlog družbene odgovornosti kot nedefinirane in vsesplošne družbene aktivnosti, ki bo bodisi podjetju, ki bo doniralo nevladniku, bodisi posamezniku, ki bo zato kupil izdelek podjetja, ki pravi zase, da je družbeno odgovorno, prineslo neko popolnoma drug, nad družbeni status in še dodaten bonus na pokojnino, zdravstveno zavarovanje in popuste v vseh mogočih trgovinah.

Moj svet družbene odgovornosti je sestavljen iz odgovornosti za vsa svoja dejanja in ne samo za tista, ki so povezana s socialno problematiko.

Zame ni družbeno odgovoren tisti, ki vzame psa iz zavetišča, temveč tisti, ki katerega koli kuža (pasemskega, zavetiščnika ali mešančka sosedove Mici in Cafkota) vzgoji v poslušnega in pozornega psa, ki kontrolirano izpopolnjuje svoj nagon.

Zame ni družbeno odgovoren tisti, ki nakazuje Rdečemu križu evrčke, temveč tisti, ki zna pomagat svoji starejši sosedi, ki sicer hodi na Rdeči križ po pomoč.

Zame ni družbeno odgovoren tisti, ki donira vrtcu za nov tobogan, temveč tisti, ki svojega otroka zna peljat v naravo.

In še:

Zame ni družben odgovorno podjetje, ki donira in sponzorira, njegovi zaposleni pa nimajo plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in morajo iskati izgovore za dobavitelje, ki že pol leta niso dobili plačanih računov.

Zame ni družbeno odgovorna tista nevladna organizacija, ki zbira sredstva in jih deli dalje, temveč tista, ki zna tudi brez denarja ustvariti velike premike v glavah ljudi.

Moje ime je Vesna Stanić in sem samostojna svetovalka na področju aktivacije sponzorstev in trženjskih znamk.