Če ne bi bilo tako dolgega leta do Chicaga, bi verjetno kar težko preklopila med tema dvema svetovoma. Svet, v katerem nihče ne sprašuje, ali sponzorji skrbijo za aktivacijo sponzorstev, ker je to popolnoma logično, naravno, običajno, razumljivo, pričakovano – je še kakšna beseda, ki opisuje, da sponzorstva rabijo aktivacijo kot riba vodo?
Direktorji marketinga nimajo sponzorstev za svojo osebno travmo – za nekaj, kar je nesmiselni požiralec denarja, nekaj, zaradi česar ne morejo izpolnit svojih ciljev, ker se je direktor spet nekaj “zmenil”, zato, ker so dobili toliko in toliko prošenj itd. Enostavne analize so nekaj samoumevnega. Svet, v katerem imajo sponzorstva pomembno povezovalno vlogo med najmanj tremi oddelki v podjetju (PR, marketing in prodaja), običajno pa so v to povezani prav vsi. Stopnja emocionalne zavzetosti vodij oddelkov se odraža v njihovih presežkih.
IEG je del skupine WPP, kar pomeni, da z leti tudi njihove raziskave in analize vključujejo tudi druge partnerje iz skupine. Danes je skupaj z Lauren Ukman predaval Bart Flaherty, iz GroupM Business Science. Njegova naloga je, da za CFO-je išče dokazljive številke v delu CMO-jev :) Skratka, vse kar ga zanima so ROI-ji na sto in en način. Z Lauren sta pokazala nekaj res zelo dobrih primerov, kako z glavo postavljene metrike, ki operirajo s popolnoma enostavnimi bazami podatkov, pokažejo korelacije in bottom line: vpliv na prodajo. Dashboardi so trenutno najbolj popularen način merjenja – namesto tega, da naročaš polletne, mesečne itd. analize, imaš v vsakem trenutku pred seboj svoj spletni portal, ki črpa podatke iz različnih baz podatkov: Googlovih, Facebookovih analitik, medijskih objav, TV prenosov, event metrik itd. Seveda je njim to osnovno, ane :)
Medtem ko na sončni strani Alp še vedno sponzoriranci vsake toliko priložijo kakšno objavo iz medija v svojo ponudbo (pardon, prošnjo) in je to tisto, kar ima sponzor od merjenja svojega sponzorstva (ok, so seveda tudi izjeme :)), Whirpool ve, da 1 % višja lojalnost, pomeni tudi 4,5 % višjo prodajo, Gatorade prevaja svojo vidnost v TV prenosih v rezultate prodaje (in ne v ekvivalent oglaševalskega prostora), IBM razvija svoje tehnološke kompetence na projektih, ki jih sponzorira itd.
Težko razumem, zakaj bi se nekdo odločil za sponzorstvo in ga ne bi meril. Kot bi šli na bankomat in nikoli ne bi pogledali, koliko imamo še na računu in koliko gotovine smo dvignili. In vseeno bi nam bilo, kaj kupimo za ta denar – potem bi vse kupljeno tako ali tako razstresli po poti domov iz trgovine – če imamo srečo, kakšno jabolko ostane in potem rečemo, da “eno polovico sponzorskega denarja vržemo stran, samo ne vemo, katero” (ja še vedno imam travmatične posledice zaradi tistega Športnega izziva in Mervičevega stavka). Ali mogoče v praksi res ne vemo, kako bi se tega lotili in zato raje igramo na preverjene karte, ker za nepreverjene lahko nosimo posledice, za preverjene pa ne?
Do jutrišnjega tipkanja – čim manj preverjenih kart :)
